Niko Kralj, industrijski oblikovalec

Stoli Rex in kolaž drugih Kraljevih izdelkov >>> Za ogled potrebujete Flash Player (http://get.adobe.com/flashplayer/).

Povej še ti !

Rekli so...

< 1 2 >


	20.05.2010	Prof. dr. Veronika Kralj-Iglič	hčerka
		fizik
Moja starša sta ustvarila dom, ki je bil povezan s svetlobo in njenimi vzorci, tudi skozi predmete, ki so nastali in se nahajali kot rezultat njunega dela in volje. Spominjam se prog svetlobe in sence na parketu dnevne sobe, ki so nastale zaradi perforacij na Rexih in bambusovih mrežic naslonjačov in stolov pri mizi, pri kateri smo jedli. Tudi svetlosive prosojne zavese v mamini sobi so bile progaste, pomen svetlobe, ki je presevala skoznje pa sem spoznavala postopoma, skozi več let. Primerilo se je, da se je skozi proge svetlobe, ki so me navduševale, ustvarilo spoznanje lepote in spoznanje ljubezni. Mama, ki se je o stvareh brezkompromisno opredeljevala, se je o očetovi izbiri poklica strinjala z njim. Ker je mama visoko cenila umetnost, se je opredeljevala tudi do očetovega dela, do načel in izdelkov. Enako je bilo glede drugih vprašanj, družbenih, političnih in vsakdanjih. Včasih se nista strinjala in sta tudi ostala vsak pri svojem, nikdar pa ni nihče popustil v mnenju samo zato, da bi ustregel drugemu. Ohranjanje in izražanje stališč ni bilo vedno lahko. Mama je tudi pričakovala od očeta predanost delu in rezultate, ki bodo kar se da blizu popolnosti. On je razumel njeno stremenje in ga skušal udejaniti, ona pa je cenila njegove rezultate, ne vse enako, a uspelo mu je doseči, da je imela o nekaterih zelo visoko mnenje. Tak odnos do ustvarjanja in dela jima je predstavljal nedvomno skupno vrednoto, jima pomagal, da sta kljub napornemu življenju, zaznamovanemu s preteklostjo in odrekanji, ostala skupaj do visoke starosti, očetu pa je pomenil oporo in temelj njegovega najbolj iskrenega ustvarjanja. Oče si je želel, da bi bila tudi jaz arhitekt in tudi mama je bila mnenja, da je arhitektura lep poklic. Vendar pa se za ta poklic nisem odločila, iz mnogih razlogov. Razžalostila sem ju, da si v življenju nisem izbrala umetniškega poklica, a sta spoštovala mojo odločitev. Odločila sem se za raziskave v medicini in po približno petindvajsteih letih dela sem hvaležna svojemu poklicu, ki mi je omogočil, da sem lahko vsaj malo prispevala k skupnemu znanju, s čimer sem dosegla smisel in zastavljeni cilj. Ne glede na to, da sem šla po svoji poti, pa mislim, da se v bistvu nisem oddaljila od tega, za kar sta si prizadevala. Tako sta mama in oče bila in sta še vedno moja učitelja, druženje z njima v vseh oblikah pa vir navdiha in nepričakovan privilegij, ki bi moral trajati večno.

	24.05.2010	Doc. dr. Jasna Hrovatin	Kraljeva mlada raziskovalka
		arhitektka
Kot mlada raziskovalka na Inštitutu za oblikovanje, kjer sem pod Kraljevim mentorstvom opravljala podiplomski študij, sem sodelovala pri številnih projektih. Tako sem profesorja spoznala kot pedagoga, oblikovalca, managerja, inovatorja in človeka. Od kar ga poznam je spominjal na dobrodušnega boema, ta duh je izžarevala tudi njegova pisarna. Na mizi je bil ponavadi ustvarjalni nered, rastline pa so vnašale v prostor delček narave, do katere ima poseben odnos. Pisarna mu je bila drugi dom, delo v njej pa v užitek. Oblikovanje mu je pomenilo strast, ki se ji je posvečal z vsem srcem in ji namenil večino časa v življenju, zato se upokojitve, ki jo je dočakal pri 72-ih letih ni veselil. Kot pedagog je bil izredno demokratičen in razumevajoč, daleč od strogega in strah vzbujajočega profesorja. Pedagoško delo mu je bilo v veselje, zato se ga je loteval z vso zavzetostjo. Študente je znal vedno navdušiti za ideje, za katere se je tudi sam ogreval. Čeprav ni nikoli vsiljeval svojega mnenja, ampak te je skozi pogovor pripeljal do določenih spoznanj. Bil je vedno pripravljen na pogovor in radodaren s spodbudnimi besedami. Delo v seminarju je bilo sproščeno in zabavno. Študent je prišel do lastnih rešitev preko debat, korektur in lastnih korekcij. Spodbujal je sodelovanje med študenti, tako da dela posameznika ni ocenjeval sam ampak je za mnenje vprašal celotno skupino. Tako je vzpodbujal timsko delo in zavedanje, da več glav več ve. Pri delu v seminarju ni bilo nikoli prisile, ampak svoboda, saj sta profesor in asistent izhajala iz stališča, da se učiš zase, za življenje. Če si imel interes, si se lahko veliko naučil. Kralj je rad delal z mladino in užival v pedagoškem delu. Imel je dar za odkrivanje posameznikovih sposobnosti in jih znal spodbuditi. Večkrat je poudarjal, da tisto kar rad delaš tudi dobro narediš, zato je imel pri izbiri teme seminarskih nalog študent odločujočo besedo. Pri študentih je spodbujal kreativnost, željo po eksperimentiranju in vedoželjnost. Študentu ni podajal enciklopedično znanje ampak ga je skušal naučiti, da sam poišče odgovore, da zna kritično ovrednotit znane rešitve in se iz tega nekaj nauči. Idejne skice ni nikoli kritiziral, ampak ti je tako dolgo postavljal vprašanja, da si sam opazil problem ali napako v lastni rešitvi. Učil nas je kritičnosti do lastnega in tujega dela, ter zagovarjanja lastnih idej in mišljenja. S študenti se je udeležil tudi številnih natečajev in pri tem požel zavidljive uspehe. Poudarjal je, da samo nadarjenost ni dovolj za uspeh, potrebna je tudi zagnanost in pripravljenost za marljivo delo. Tudi sam je bil človek pri katerem je bila nadarjenost in delavnost združena v eni osebi. Oblikovanju v povezavi z inovatorskim delom se je posvetil z vsem srcem in zanj porabil tudi večino prostega časa. Kralja se spominjam kot človeka, ki je vedno gledal v prihodnost. Mnoge njegove vizionarske napovedi so se več let za tem, ko jih je napovedal uresničile. Že pred 35-imi leti je napovedal spremembe na področju materialov za ploskovno pohištvo, ki jih je želel uveljaviti pri sistemu Futura. Motilo ga je dejstvo, da je sredica oplemenitenih ivernih plošč iz naravnega, človeku prijetnega materiala lesa, površina s katero prihajamo v stik pa je pogosto prekrita s folijo. Logično se mu je zdelo obratno, da je v notranjosti plošče umeten material zunaj pa furnir in masivni nalepki. Njegove napovedi so se uresničile. Danes se vedno bolj pogosto srečujemo z lahkimi ploščami, ki imajo za sredico penjene umetne materiale ali papirnato satovje iz recikliranega papirja, na zunanji strani pa furnir.

	24.05.2010	Prof. dr. Bruno Hartman	Kraljev sošolec
		literarni zgodovinar
Niko Kralj je bil markantna oseba, srednje velik in čokat. Najbolj je bil prepoznaven po bujnih kodrastih laseh, ki si jih je razdelil s prečo po temenu tako, da so mu vihrali obkraj glave. Njegov govor je bil nekaj posebnega. Kakor da bi hotel čimprej izraziti svojo misel, je besede nekam tiščal iz sebe, pri čemer se mu je konec pripovedi rad zafecljal. Njegov govor je bil podložen z domačo govorico, kar ga je še dodatno prijetno barvalo. In lepo se je smejal. Fantje v razredu smo se predajali različnim rečem – športu, muziciranju, študiju. Posebno radi smo si pred spanjem pripovedovali štorije, ki smo jim verjeli ali pa ne. Nekaj med nami pa jih je bilo zasvojenih s kvartanjem. Med njimi je bil tudi Niko Kralj. In njegova smola pri kartah mi ga je najbolj vtisnila v spomin. Kvartopirci so igrali ko obsedeni. Metali so hudičeve podobice, kjer se je le dalo, in kar je bilo najhuje, igrali so za denar. Niko se je ves predajal igri in seveda izgubljal. Neko noč pa so zaigrali takó hudo igro, da je zaigral vse novce, nazadnje pa še lepe škornje z nog.

	26.05.2010	Prof. dr. Jože Kušar	Kraljev sodelavec
		arhitekt
Arhitekta Nika Kralja sem spoznal v naši domači mizarski delavnici, kamor sta prišla skupaj z arhitektom in njegovim prijateljem Tinetom Kurentom. V naši delavnici sem med počitnicami delal kot mizarski pomočnik. Tine Kurent me je Kralju predstavil kot bodočega bruca na arhitekturi. Niko me je takoj prijel za roko in pokazal na lesene »štofeljce«, ki smo jih zabijali v masivne smrekove plošče. Rekel mi je: »Ali ne bi bilo lepše, če bi kar zalepili te izpadajoče grče, namesto da izvrtavate luknje in jih potem zabijate z novimi lesenimi »štofeljci«. Veš, lesena konstrukcija naj pokaže les tak kot je zrasel z vsemi napakami v rasti. Tak je zrasel in tak naj se tudi v lesenem izdelaku pokaže.« Moram priznati, da Kraljevega razmišljanja takrat nisem dojel, saj so nas v vajeniški šoli učili, da je treba vse izpadajoče grče in napake v rasti lesa nadomestiti z novimi brezhibno izvrtanimi lesenimi vložki (»štofeljci«).

	28.05.2010	Branko Uršič	sodelavec v tovarni Stol Kamnik
		arhitekt
Moj prvi stik s Kraljem je bil, ko sem bil še študent na arhitekturi in sem kot Stolov štipendist hodil na prakso v tovarno Stol. Takrat sem največkrat sodeloval z njim na natečajih, ki se jih je udeleževal v Cantuju (Italija) in drugje. To mi je bila prva izkušnja pri projektiranju pohištva. Natečajni roki so za udeležence vedno prekratki, tako se je vedno končalo z dvema ali tremi neprespanimi nočmi. Kljub časovni stiski ni prenašal na nas nikakršne nervoze. V modelni delavnici je pripravljal vzorčne modele, fotografiral in nas usmerjal v končanje projektov. Spominjam se ene od zadnjih noči pred rokom za oddajo nekega projekta, ko ni več zdržal in je samo še sedel pri nas, se držal za želodec ter kljub temu zjutraj odpeljal v Italijo na oddajo natečajnega projekta. Bil je pravi borec in z vsem srcem predan oblikovalski stroki.

	29.05.2010	Andrej Kavčič	sodelavec na Inštitutu za oblikovanje
		arhitekt
V krog učencev in sodelavcev prof. Nika Kralja sem prišel koncem 69 leta, kmalu po njegovi vrnitvi iz Izraela. Skozi vse obdobje njegovega vodenja Inštituta za (industrijsko) oblikovanje pri takratni FAGG, se ga spomnim kot deloholika vendar ne tradicionalno zaprtega ustvarjalca, distanciranega od sodelavcev. Nasprotno, imeli smo izredno komunikativnega, družabnega mentorja in »šefa«. Skozi iskriv, nikakor pa ne ironičen dialog, je prof. Kralj gojil filozofijo zdrave kmečke pameti. Trdil je, oblikovanje najprej zaznamo vizualno, pa že ustvarimo mnenje, to je napačno. Potrebno je formo otipati, preizkusiti, potem šele lahko podamo mnenje. Od takrat modnih plastičnih materialov nas je diskretno odvračal. Slovensko oblikovanje je videl (predvsem) v avtohtonem lesu, tekstilu, volni, lanu, usnju, skratka v vseh tradicionalnih materialih. Strikten je bil pri »humanizaciji« forme. Ko so bile modne odrezane, ostre oblike, nam jih je vedno zaobljeval, oblil, z obveznim komentarjem: »Poglejte, tu se igra otroček in v igri se z glavo udari v ta vaš vogal, rob…«. Kralj je iskal zamisli v svetu narave. Večkrat je dejal: »Poglejte zrel koruzni storž, vsa zrna so si zelo podobna pa ne enaka, tako po obliki kot barvi, skupaj (v storžu) tvorijo fantastično kompozicijo. To poskušajte v oblikovanju doseči, enostavne, zelo podobne oblike, ki skupaj ustvarjajo dobro kompozicijo.« Spomnim se, ko so takratni nosilci oblasti, CK, Izvršni svet, zaupali Inštitutu za oblikovanje, oblikovanje, opremljanje prostorov, pričakovali so polne prostore, močno detailirane forme, veliko snovnosti, pričakal pa jih je asketizem oblike in materialov in bili so nekoliko v zadregi. Ko smo prof. Kralju to opazno zadrego omenili, je nonšalantno odvrnil: »Pa dajmo pri teh stolih (oblazinjenih lupinah na črnem jeklenem ogrodju), to ogrodje pozlatit!« Princip dela je pri prof. Kralju potekal vseskozi enako. Idejo je vedno z modrim črnilom prostoročno narisal na moder milimeterski papir in potem s korigiranjem, osnovne risbe prekrite s prosojnim papirjem, kot je dejal, »pilil« formo na prosojni papir, v množici variacij. Z obliko s katero je bil še najbolj zadovoljen je takoj odšel v modelne delavnice, kjer so pričeli izdelovati model, če se je le dalo v enakih materialih, kakor naj bi bil končni izdelek. Nadaljnje kreiranje je vedno potekalo na modifikaciji modela. Tu je, kakor sem že omenil, visoko postavljal čut otipa oziroma prijetnost otipa samega materiala, kakor tudi na forme. Učil nas je, da je pri oblikovanju predmetov, potrebno risati v merilu 1:1. Ljubljanska šola za arhitekturo je po Plečniku gojila visoko kulturo risbe. Vendar pa Kralju estetika risbe ni bila najbolj pomembna. Večkrat je komu dejal: »nehajte pimplati ta papir«, raje naredite veliko variant, da pridemo do dobre forme – do dobrega izdelka.

	03.06.2010	Martina Novak	naključna obiskovalka spletne strani
		ekonomistka
O oblikovalcu Niku Kralju nisem vedela skoraj nič, dokler nisem v centru Amsterdama v eni od najprestižnejših trgovin z notranjo opremo videla Kraljevega stola Rex. Bil je izpostavljen na najbolj vidnem mestu in predstavljen kot eksponat s katerim je trgovina želela poudariti svoj imidž. Mislim, da premalo cenimo in poznamo pomen Kraljevega oblikovanja, zato pozdravljam ta projekt, knjigo o Niku Kralju pa bom z veseljem prebrala.

	04.06.2010	Prof. Janez Suhadolc	Kraljev sodelavec na Fakulteti za arhitekturo
		arhitekt
Včasih me kdo vpraša: "Kaj pa Niko Kralj ?" Šlo naj bi za razmerje med delom Nika Kralja in mojim "stolovanjem". Znano je, da sva oba avtorja mnogih stolov in drugih kosov pohištva. To nama je skupno, aktualna in pretekla praksa obeh se razhaja. Niko Kralj je bil najprej mizar in je potem postal še arhitekt, jaz sem doštudiral arhitekturo in sem se pozneje začel ukvarjati z mizarstvom. Že v začetku imava življenske poteze in odločitve v nasprotnem zaporedju. Niko Kralj je bil izjemen oblikovalec stolov in pohištva. Ustvarjal je z mislijo na industrijo, na industrijsko proizvodnjo izdelkov v velikem številu. Nekateri njegovi izdelki so se izdelovali in prodajali v tisočih. Pa kaj tisočih, Rexov je bilo narejenih več kot milijon! To je nepredstavljiva številka. Če bi vsak Rex zasedel en meter prostora bi bila vrsta vseh Rexov dolga 1000 kilometrov ali od Ljubljane do Beograda in nazaj! S čim podobnim se ne more pohvaliti noben oblikovalec v Sloveniji in mislim, da takih tudi na celem svetu ne more biti prav veliko.

	05.06.2010	Matjaž DEU	asistent in sodelavec na Inštitutu za oblikovanje
		arhitekt
S profesorjem Kraljem sem se družil dve desetletji in več, od leta 1970 do leta 1996, vse do profesorjeve upokojitve. V teh letih sem podrobno spoznal njegov način dela in tudi njegov odnos do industrijskega oblikovanja. Njegov visoko strokoven pristop do problemov oblikovanja, njegovo inovativnost in visoko razvit občutek za aplikacije. Opažene elemente v naravi in kulturnem okolju je znal mojstrsko aplicirati, jih nadgraditi in preoblikovati v novo uporabnost. Posebej me je pritegnila profesorjeva oblikovalska usmeritev "form follow function". Poleg sistematičnosti, poštenega odnosa do materiala ter stremljenja k čistemu, logičnemu in tehnično dovršenemu detajlu, sem se od njega naučil tudi "božati les". Kralj vsako obliko vedno potipa z rokami in to občutje poveže z vidnim. Kot ljubitelj avtomobilske tehnike se spominjam njegovih vozil iz obdobja najinega druženja. Najprej "žaba", DS 19, avto, ki je bil tedaj oblikovalski in tehnični presežek (to je še danes). V zvezi s tem avtomobilom sem doživel tudi profesorjevo oblikovalsko samozavest. Tovarni Citroen je predlagal izboljšave na tem popolnem avtomobilu. Profesor Niko Kralj je prav gotovo izjemen slovenski oblikovalce, ki je s svojimi delom razvil in oplemenitil področje industrijskega oblikovanja doma in v tujini.

	07.06.2010	Branimir Kostrić	sodelavec na Inštitutu za oblikovanje
		arhitekt
Moja življenska pot je že od mladih let povezana z imenom in delom profesorja Nika Kralja. Ko sem bil kot najstnik učenec Škole za primijenjenu umjetnost v Zagrebu so nas peljali na Zagrebački velesajam, kjer smo se ustavili ob stojnici tovarne STOL. Profesor je usmeril našo pozornost na stol, drugačen od ostalih. Povedal nam je, da je to »stol Rex, ki ga je oblikoval znani arhitekt Kralj«. To je bilo pred 46 leti. Pet let kasneje sem bil sprejet na ljubljansko šolo za arhitekturo. V drugem letniku študija smo se morali študentje opredeliti za delo v studiu enega izmed profesorjev. Tisto leto je profesor Kralj objavil, da ne sprejema novih študentov. Ker sem si močno želel učiti se ravno pri njem, sem se mu kljub temu napovedal na pogovor. Našteval sem razloge, zakaj trenutno stojim v njegovem kabinetu. Pozorno me je poslušal, se obrnil proti arhitektu Moškonu in rekel: »No, Dušan, če je fant prišel iz Zagreba, da bi pri naju študiral, ga sprejmeva, kaj?«. Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme tistega dne; v spominu ga nosim kot sončnega. Po diplomi sem še deset let z navdušenjem sodeloval s profesorjema Kraljem in Moškonom na Inštitutu za oblikovanje.

	07.06.2010	Prof. dr. Borut Juvanc	Kraljev asistent
		arhitekt
Niko Kralj nas je navduševal s svežino predavanj, pa predvsem z množico diapozitivov, s katerimi nam je širil obzorja, ko še ni bilo Interneta in so bile možnosti za potovanja omejena. Vedno smo se imeli za vsaj malo pomembnejše, ker je imel 'naš profesor' žabo, ki je bila takrat čudež tehnike in oblikovanja. In leta kasneje, ko sem po kakih nujnih poteh smel za volan, sem potem drugim ponosno razlagal o servo volanu - pa čeprav je tresel kot bi imel tresavico - , pa o električnih zavorah - čeprav si rabil kar nekaj časa, da si se navadil za silo udobno zavirati.

	08.06.2010	Marjan Papež	Kraljev študent na BF- Lesarstvo
		PoliTRON
Prof. Kralja sem dve leti poslušal na predavanjih iz oblikovanja pohištva na Biotehniški fakulteti. Že tedaj je name naredil velik vtis, saj je izžareval energijo, ki ni puščala dvoma o strokovnosti in veliki osebnosti. Šele sedaj, po dvajsetih letih, ko imam več izkušenj in znanja, pa sem povsem spoznal veličino njegovih nazorov, ki jim študentje v svojem brezskrbnem življenju nismo posvečali prave pozornosti. Spominjam se kuhinjske mize, ki sem jo zasnoval v okviru njegovega predmeta. Tedaj nikakor nisem razumel zakaj mu moja okroglina robu in oblikovni dodatki niso bili všeč. Danes, ko vem več o njegovem racionalnem pogledu na oblikovanje, pa mi je povsem jasno, da je bila večina mojih "stilskih efektov" povsem nepotrebnih in razen stroškov ne bi prispevale ničesar k moji študentski stvaritvi. Vesel sem, da sva se s prof. Kraljem po dvajsetih letih ponovno srečala.


< 1 2 >

Povej še ti !

	* polja označena z zvezdico so obvezna
Ime in priimek *
Poklic / izobrazba
Podjetje /organizacija
Kraljev... *	Drugo
Naslov komentarja
Komentar *
E-naslov (ne bo objavljen) *
Vaše sporočilo uredništvu